Idealen PCC

Originalen članek objavil uporabnik Krgolob na forumu tule: https://www.strelec.si/forum/thread-30608-post-201139.html#pid201139

Prvo vprašanje, ki si ga moramo postaviti pred nakupom/gradnjo je, za kaj bo ta kos. Namen. Ker to določa kakšen kos “rabimo”.

Za občasno plinkanje je najboljši tisti kos, ki je znotraj budgeta, predvsem pa, da je MENI všeč. In tu ima vsak svojega favorita. Zunanji videz je tako med najbolj pomembnimi kriteriji, saj praktično vse sodobne puške naredijo bang, ko stisneš triger. Tu me ponavadi ne zanima kako deluje, niti me ne zanima ergonomija, glavno je, da zgleda v skladu s pričakovanji. Nekako sem se že naučil, da je vse, kar je kupljeno za to kategorijo, stran vržen denar. Pa naj bo to Beretta 92FS ali Raging Bul… Hec je, da imam teh kosov največ doma 
V to kategorijo bi recimo dal UZIja, PCC ki ga ne bi nikoli imel za tekmovanja ali “profesionalno” uporabo. Je pa fajn za plinkat :)

Za “profesionalno” rabo so najbrž drugi kriteriji. Pa naj bo to za varnost, prepperje, apokalipso & zombije… Zanesljivost, robustnost, dosegljivost delov in streliva, dovolj učinkovit kaliber… To so spet drugi kriteriji, kjer nisem prepričan, da jih 9mm PCC najbolje pokrije. Sem bil prej dal .223/5.56, šibro, .300AAC, skratka resen kaliber. Tega tudi ne rabim.

Za investicijo. Oh. A bi s tem potem sploh streljal? Recimo s kakšnim lepo ohranjenim Stg44? Nope.

Za tekmovanja. Jp. Da bom lahko še z manj treninga dosegel še boljše rezultate. Včasih celo koga premagal :) Da je ta kos učinkovit, da me ne ovira. Pa naj bo to ergonomija, “pogon”, velikost… Da si ga lahko nastavim po svojih željah. No, pa seveda, da še vedno nekako zgleda. Dober izgled je takoj pol sekunde manj 

Ampak pejmo lepo po vrsti. Malo teorije.

PCC – pistol caliber carabine. Se pravi dolgocevno orožje (puška po domače) v pištolskem kalibru. Po navadi v 9mm.

Prednosti je kar nekaj:
– Strelja se z rame, kar je precej precej lažje kot iz roke. Če nisi dober s pištolo, je PCC (od)rešitev.
– Strelivo je cenejše od resnih dolgocevnih kalibrov. Pri 1000 strelih letno se že nekaj pozna.
– Lahko se strelja povsod, (pre)veliki kalibri so praviloma prepovedani na notranjih streliščih.
– Lahko je tudi dobra osnova za dušilec. No, moderator.
– Predvsem pa je izredno zabavno in enostavno. Brrrp, brrrp, kot v filmu…

Glavna slabost običajnih “tekmovalnih” PCC pa je odsun in poskakovanje. Si ne bi nikoli mislil, da ta mala devetka tako brca. Večina PCC ima namreč enostaven prosti (neblokiran) zaklep, kjer samo teža zaklepa preprečuje prezgodnje odpiranje cevi. Sam tulec ni dovolj močan, da bi zadržal eksplozijo, zato ga mora v zadnjem delu cevi držati zaklep (poenostavljeno čep cevi). Če je teža zaklepa premajhna, se bo le ta že med širjenjem plinov odprl, razneslo bo spodnji del tulca in plini bodo, namesto naprej po cevi, šli direktno v strelca. Nič kaj dobrega.

Pri devetki je priporočena teža neblokiranega zaklepa okoli 650 gramov. Kar pomeni, da se pri vsakem strelu nazaj v ramo in potem še naprej na cev premakne 650 gramov! Za primerjavo; to je enako teži košarkarske žoge, ki ti jo nekdo meče v ramo, medtem ko poskušaš meriti v tarčo… Poskakovanje rdeče pike tako dobi povsem drugo perspektivo.

Mogoče je to fajn za občasno plinkanje, pri dinamičnem tekmovalnem streljanju je pa to en velik minus. Se moraš kar pomatrati, da spraviš piko nazaj v tarčo za drugi strel.

Večina rešitev je usmerjena v umirjanje te ogromne mase. Se pravi kako čim hitreje in mehkeje ustaviti teh podivjanih 650 gramov. V mojem tekmovalnem MBX se je še najbolje obnesla kombinacija s krajšim hodom zaklepa (short-stroke) in zaustavljanje te mase s hidravličnim bufferjem (by Testen ). Ampak ta masa se mehkeje ustavi samo na poti nazaj, ne pa naprej, ko prileti na cev. Sem zadnjič naredil zelo preprost test; repetiraj prazno PCC brez nabojnika in jasno brez streliva, zatakni zaklep v zadnjem položaju, poglej piko in stisni bolt-release. BLOOONG! Ko prileti vsa tista teža naprej na cev, PCC kar počepne. Ojoj.

Pri vsem tem blaženju gre še vedno samo za prikrivanje osnovnega problema – velike mase. Ta je še vedno tu.

Rešitev in zmanjšanje mase zaklepa je edino v blokiranih zaklepih, bodisi z zaklepanjem (locking), ali pa z upočasnitvijo odklepanja (delaying). Zaklep je blokiran toliko časa, da krogla zapusti cev in s tem se posledično zmanjša pritisk v cevi. Ker je manj pritiska (potiska) nazaj, ni potrebna takšna teža zaklepa, ki bi vse skupaj držala zaprto.

In temu bi se malo bolj posvetil.

Med bolj znanimi rešitvami je zakasnelo odpiranje z valjčki pri HK MP5. Valjčki (rolerji) blokirajo zaklep, tako da ima lahko le-ta samo 350 gramov. Precej manj kot recimo neblokirani zaklep pri AR9 (preko 600 gramov) ali pa tekmovalni AR15 v .223 (redko pod 400 gramov). Na sliki zaklepi pri PCC MBX, MP5 in AR15 v 223:

Streljanje z MP5 načeloma potrdi to tezo o masi zaklepa. MP5 strelja izredno mehko in kontrolirano, brez nepotrebnega skakanja in brcanja. Pravi užitek! Na žalost pa ima MP5 svoje hibe (ergonomija, proženje, menjava…), tako da ni ravno idealna tekmovalna PCC puška. Je pa njen odsun za vzgled vsem ostalim in merilo, po katerih lahko ocenjujem ostale rešitve.

Skratka; manjša teža premikajočega zaklepa lahko pomeni manj skakanja in s tem teoretično bolj mirno puško. Idealno za nekoga z zlomljeno ključnico.