Predlogi spremembe ZORO in podrejenih pravilnikov

[andrejf]

Ne jamramo, ampak iščemo rešitev... 

Kaj si pa ti hotel povedati????

[JRC]

Uporabil je, kar je danes prebral na nekem listu na neki novinarski konferenci 

https://twitter.com/BojanPozar/status/68...wsrc%5Etfw

[Kristian]

Uporabil je, kar je danes prebral na nekem listu na neki novinarski konferenci 

https://twitter.com/BojanPozar/status/68...wsrc%5Etfw

matrvola, sem mislil da je tole fotošop.

[Mato]

Ja mal manj jamrat pa malce vec poguma napram nasim pastirjem pa kmalu ne bo razloga za jamranje. Unega pezdeta pa v skladu z njegovim (bizarnim) listkom cimprej zamenjat.

[šimek]

Pa ne sam njega, ampak vso gnojno garnituro, ki nas je privlekla do tega sranja.

---

Ampak samozavest pa ima ane, tile motivatorji znajo človeka prpravt na marsikaj, če ne z besedam pa z $.

[Iurium humanorum]

Kakšne so posledice osredotočenja na prepovedovanje potencialno nevarnih predmetov?
Na prvi pogled morda izgleda politika prepovedovanja predmetov čisto posrečena rešitev, realno pa je izrazito problematična. Na eni strani gre za skupinsko kaznovanje družbeno neproblematičnega dela prebivalstva za dejanja zgolj peščice, kar je pravno sporno, še bolj pa zaradi tega, ker taka politika nima realnih učinkov na zboljšanje stanja, celo več, lahko ima celo negativne posledice. Kot posledica sprejetih ukrepov, se o ustreznejših rešitvah niti ne razmišlja, kaj šele udejanja takšnih ukrepov, ki bi bili potrebni in bi nemara dejansko imeli realne ter pozitivne učinke.

Za izvajanje nasilnih dejanj se običajno uporabljajo sredstva s katerimi se zagotovi lažja izvedba le teh, se poveča njegov učinek, zmanjša tveganje za storilca, ipd. Kakšna so tako uporabljena sredstva je odvisno od dosegljivosti posamezne vrste, namena, ki ga storilec želi doseči, ipd. Ko se družba sooči s kakim odmevnejšim kaznivem dejanjem, ali večjim številom le teh, storjenih s strelnim orožjem, ali kakšnim drugim podobnim pripomočkom, se politika ter širša javnost marsikdaj kaj hitro zatečejo k prepovedi takšnih sredstev, v prepričanju, da bo to pripomoglo k rešitvi problema. Zanimivo je, da so po mnenju politike in javnosti tovrstni ukrepi celo učinkoviti, kar dokazujejo z različnimi statistikami. Ob tem je na mestu vprašanje, ali je temu res tako? Težava je namreč že v izhodiščih, ki si jih politika zastavi. Tako velikokrat slišimo izjave, da so v družbi zaznali problem »nasilja s strelnim orožjem«, »nasilja z rezilnim orožjem (običajno nožev)«, idp. Je žrtvi, ki je kot posledico protipravnega napada utrpela telesne poškodbe, ali je ta rezultiral s smrtjo, mar, ali je pri tem napadalec uporabil strelno orožje, rezilno orožje, topo orožje, ali nemara tega sploh ni uporabil in je bil napad izveden kar brez tega? Kako pomembno je to izhodišče lahko vidimo, pri oceni učinkovitosti ukrepov. V kolikor se na primer osredotočimo na nasilje s strelnim orožjem, kot enega najbolj učinkovitih sredstev, lahko po prepovedi posesti le tega največkrat opazimo upad nasilnih dejanj pri kateri je bilo takšno orožje uporabljeno, pri tem pa politiki izpustijo dejstvo, da se take oblike še vedno pojavljajo, le v nekoliko manjšem obsegu, poleg tega pa se običajno poveča tudi število nasilnih dejanj pri katerih je uporabljeno kako drugo orožje, na primer noži. Je s tem družbeni problem odpravljen ali kaj manjši, če se zmanjša število poškodovanih in umorjenih s strelnim orožjem, pri tem pa se poveča število poškodovanih in umorjenih z rezilnim orožjem? S stališča varnosti posameznika v družbenem okolju, bistvene razlike ni.

Glede na to, da se z zgornjimi ukrepi ni rešilo globlje družbenih problemov, kar nasilje nedvomno je, se med politiki in javnostjo kaj hitro pojavijo nove ideje o potrebnosti dodatnih prepovedi, tokrat naslednjega krivca, na primer rezalnega orožja. Posledica tega je, da se prepove tudi to, ponovi pa se tudi preostanek zgodbe; zaznati je upad družbeno problematičnih dejanj s tovrstnih orožjem, kar se ovrednoti za uspeh ukrepov, število in obseg družbeno problematičnih dejanj pa se ne zmanjša, le modus operandi se ponovno prilagodi, brez realnega učinka na dejansko problematiko.

S tako koncipiranim pristopom k problematiki smo priča vedno novim in novim prepovedim, ki pa ne privedejo do izboljšanja varnostne situacije v družbenem okolju. Sistem postane docela nevzdržen v trenutku, ko se prepove vse, kar je bilo v družbi mogoče, ne da bi onemogočali funkcioniranje le te, saj kuhinjskih nožev, sekir, vejnikov, ipd, pač ni mogoče prepovedati. Tako okolje postane za večino močno omejujoče, navzlic velikim naporom pa  posameznikom, ki imajo namen izvajati družbeno problematična dejanja, še vedno nudi dovolj sredstev, ki jih ti lahko uporabijo/zlorabijo za to, da lahko prizadenejo telesne poškodbe ali celo smrti in s tem izvedejo svojo namero. Ne nazadnje za to ni potrebno niti uporabiti kako posebno sredstvo, saj že golorok in izurjen posameznik z dokajšnjo lahkoto sočloveku povzroči hude telesne poškodbe ali smrt, ki pa predstavljajta bistvo tovrstnih družbeno problematičnih dejanj.
 
Pri brezglavem prepovedovanju sredstev ne velja zanemariti še enega fenomena. Marsikdo, tudi posamezniki, ki imajo namen zagrešiti družbeno problematično dejanje, dojema strelno orožje, kot relativno nevarne premete in dejanski uporabi proti sočloveku ni posebej naklonjen. To sicer ne velja za vsa družbena okolja, za našega gotovo. Na drugi strani je dojemanje dopustnosti uporabe nekaterih drugih sredstev bistveno nižja. Če tako nekdo proti nasprotniku morda ne bi streljal pa se nemara vseeno odloči za kak zamah z nožem ali palico. Sicer je res, da je potencialna smrtnost takih sredstev nižja od tiste pri strelnem orožju, kar pa nikakor ne pomeni, da gre za potencialno nenevarna sredstva. Ob upoštevanju možnosti potencialno večje frekvence uporabe ter nekoliko manjše nevarnosti, smo v seštevku, navzlic dobrim namenom, kaj hitro na istem, morda celo nekoliko na slabšem.

Kako pristop vedno novih prepovedi izgleda v resničnosti, je mogoče dokaj enostavno opazovati na primeru Združenega kraljestva, kjer že vrsto let poizkušajo zajeziti visoko stopnjo družbenega nasilja s pomočjo vedno novih in novih prepovedi, ki poleg velikega administrativnega pritiska na državni aparat povezanega s pregonom posesti prepovedanih sredstev, ki je v celoti nebistven element, ne prinese želenih in potrebnih rezultatov. V kolikor bi bil koncept zasnovan bolje, bi nedvomno lahko z obstoječimi resursi dosegli veliko boljše rezultate. Glede na to, da se Evropska komisija problematike povezane s tem področjem loteva na podobno neploden način, je več, kot očitno, da bodo tudi rezultati enako neustrezni, kot v zgoraj opisanem primeru.
 
 
 
Ali je vsaka uporaba orožja - v smislu orožja enako problematična?
Za razumevanje tega vprašanja je potrebno izhajati iz tega, kaj orožje je. Po definicije je to vsako sredstvo za boj; lahko za napad ali obrambo. Boj je nekaj, kar je v našem družbenem okolju docela sprejemljiv pojav in kot tak, ni problematičen. Vzemimo na primer boj na sodišču, ki poteka s pomočjo pravnih sredstev, boj za oblast, ki poteka s političnimi sredstvi, ipd, boj pa postane družbeno problematičen, v kolikor poteka na družbeno nesprejemljiv način, za družbeno nesprejemljive cilje, ali z družbeno nesprejemljivimi sredstvi.

V statistikah vsako uporabo strelnega orožja, rezilnega orožja, ipd. uvrstimo skupaj in marsikdaj nemudoma označimo za družbeno problematično, nasprotniki posesti in uporabe tovrstnih sredstev pa te podatke kaj hitro izkoristijo za podkrepitev svojih trditev o družbeni problematičnosti obstoja tovrstnih sredstev.

Nedvomno je res, da bi si bilo želeti družbenega okolja v katerem ne bi bilo nikogar, ki bi za dosego svojih ciljev uporabljal družbeno nesprejemljivih oblik nasilja, med katere nedvomno spada fizično nasilje. Žal družba ni takšna, najverjetneje pa tudi nikoli ne bo, daj se bodo vedno našli posamezniki ali skupine, ki bodo poizkušale svoje cilje dosegati z uporabo fizičnega nasilja izven družbenih norm. V kolikor se, kot družba, nismo pripravljeni pokoriti najbolj nasilnemu in brezkompromisnemu delu populacije, oziroma posameznikom, potem mora biti tudi uporaba fizičnega nasilje v smislu zagotavljanja obrambe pred njimi družbeno sprejemljivo dejanje.

Visoko stopnjo družbenega razvoja nedvomno predstavlja izhodišče, da je tudi proti napadalcu primerno uporabiti minimalno silo, ki omogoči dosego legitimnega cilja, to pa nikakor ne pomeni, da bi se visoko razvite družbe morale v odpovedati dopustnosti uporabe fizičnega nasilja v kolikor je to potrebno za obrambo, tako na skupnem, kot tudi individualnem nivoju. Da se to tudi ni zgodilo, dokazuje obstoj represivnih organov, kot so policija in vojska, ki lahko nasilje uporabijo, če so za to izpolnjeni v zakonodaji zapisani pogoji. Prav tako ta ista zakonodaja omogoča tudi posamezniku, da poseže po najhujši obliki fizičnega nasilja, ki ima za posledico telesne poškodbe ali smrt, če drugače ni mogoče odvrniti protipravnega napada.

Temu izhodišču bi morala slediti tudi statistika uporabe strelnih orožij, kot enega od najučinkovitejših sredstev. V kolikor le to uporabi nekdo za eskalacijo kakega drugega družbeno sprejemljivega načina boja; na primer političnega, verbalnega, ipd., ali kako drugo obliko družbeno problematičnega ravnanja, potem je to nedvomno nesprejemljivo dejanje vredno vsega obsojanja. V primeru nasilja, ki je le posledica obrambe pred napadom in je neizbežno za zagotovitev varnosti, bi morala imeti družba bolj toleranten odnos, kot je to marsikdaj značilno sedaj, v statistiki uporabe sredstev v ta namen pa te uvrstiti v drugo skupino od prejšnjega. Nihče namreč nima pravice nekomu odrekati pravice braniti se in ga nemara celo siliti, da je le žrtev nekoga, ki proti njunemu izvaja družbeno nesprejemljivo nasilje.

Ne glede na to, da je vse zgoraj zapisano del pravne ureditve že sedaj pa se v praksi le to marsikdaj ne udejanja na smiseln način, delno zaradi pomanjkljivega znanja odločevalcev, delno zaradi nekaterih moralnih zadržkov. Težava namreč je, da se mnogi posamezniki naše družbe znajdejo pred izrazito moralno dilemo, saj nasprotujejo vsakršnemu nasilju, tako v smislu napada, kot tudi obrambe. Žal pri tem ne ponudijo odgovora, kako se v primeru napada drugače obraniti pred tem in zavarovati svoje zdravje in življenje. Nedvomno gre za kompleksno dilemo, ki nima rešitev brez slabosti, je pa sposobnost odločiti se za manjše zlo, dokaz osebne zrelosti, ki bi jo, vsaj kot družba morali biti sposobni, če je že niso nekateri posamezniki na osebni ravni. Pri presojanju je dodatna težava tudi poznavanje taktike in psiholoških vidikov delovanja v takih situacijah in s tem povezane sposobnosti oceniti, kaj je v določeni situaciji dejansko možno storiti in kaj ne. Nepoznavanje teh vidikov žal marsikdaj privede do docela nerealnih ocen ravnanja posameznikov, ki so bili pri obrambi sebe soočeni s težko odločitvijo o uporabi fizičnega nasilja proti sočloveku. Rezultat tega je družbena obsodba njihovih ravnanj, čeprav si realno tega ne bi zaslužili.

[JRC]

Ko že misliš, da slabše od listka ne more biti, se zgodi pa tole: 
http://www.slovenskenovice.si/bulvar/dom...ra-cerarja

In da ne bom off-topic - ZORO ne bo spremenjen na bolje za nas, strelce, če se ne bo bistveno spremenila klima in odnos do orožja.
To pa ne bo enostavno doseči, saj postaja celotna družba vedno bolj mehkužna iz generacije v generacijo.
Upam, da se preneha tudi gonja proti streliščem in da vam uspe sterati nerazumne inšpekcijske odločbe v kot. Je pa treba vedeti, da delo inšpektorjev usmerjajo od zgoraj, kar pomeni, da je nekomu bilo v interesu, da se zasebna strelišča začne onemogočati. 
Ne verjamem pa, da bo aktualna ministrica ta problem sposobna razrešiti.

[andrejf]

Danes poslano! Očitno se otepajo direktnih odgovorov!

Spoštovani!

Prosim natančno mi odgovorite na naslednje vprašanja:
1- ali malokaliberska puška drugače poči na gorenjskem kot na koroškem? Glej Dopis št. 020-197/2015/6 (4-02), z dne 8.1.2016 (Pokljuka) in Odločba o prekršku št. 221-45/2014/6 (4-04), z dne 26.3.2014 (SD Dolič). Prosim za razlago točno tega dogodka, za katerega sem prepričan, da je kljub temu da je pri svojem delu neodvisen, inšpektor odgovoren da se drži zakonodaje, ki v vezi tega upam, da tudi vi veste kaj zapoveduje!!!
2- ali je možnost izleta izstrelka iz območja strelišča na gorenjskem drugačna kot na koroškem? Vsi strelci imajo pri koncesionarjih države narejen izpit varnega rokovanja z orožjem! Tako tisti ki streljajo na Pokljuki kot tisti ki streljajo na streliščih drugod v Sloveniji, ne nazadnje v Žančanih! Zakaj potem drugačni normativi za dve lokaciji? Sklicujete se, da je vzrok teh odločitev ali inšpektor ali pa izvedenec! Prosim točno mi povejte na podlagi katerega dejstva se je inšpektor odločil za odločitve kot se pač je in kaj je prevladalo v drugem primeru kjer pa je bila odločitev diametralno drugačna? Zadevi: Dopis št. 020-197/2015/6 (4-02), z dne 8.1.2016 (Pokljuka) in  Odločba št. 061-262/2015/6 (4-04), z dne 2.9.2015 (LD Slovenj Gradec - Žančani)

Na vas sem se gospod glavni inšpektor obrnil z željo, da se ne bi dogajale take anomalije pri postopkih inšpektorata, vendar vidim , da je za vas vse v najlepšem redu, čeprav ste vi odgovorni za zakonito in pošteno delo inšpektorata! Nočete sprejeti dejstva, da za enak dogodek ne more isti organ sprejeti popolnoma nasprotnih ugotovitev, še posebej ko zakon točno govori kaj je prav in kaj ne! 
Da ne pozabim! Kaj je vaš odgovor na dejstvo, da gledalci na tekmi na Pokljuki niso imeli zaščitne opreme (glušniki in zaščitna očala) ter, da inšpektor ni reagiral ob dejstvu, da so tekmovalci rokovali z strelivom v varnostni coni, kar pa zakon izrecno prepoveduje? Celo nasprotno - inšpektor opisuje ta dejanja kot nekaj povsem običajnega. Ali bi na kakšnem drugem strelišču inšpektor ravnal enako? Ali je to zopet prosta presoja inšpektorja? Spoštovanje zakonodaje seveda!
Pojasnite mi še kaj pomeni nošenje orožja in kaj prenos orožja v primeru tekme na Pokljuki. Katero območje je bilo zavarovano kot strelišče v tem primeru z trakovi in opozorilnimi tablami? Celotna trasa kjer so tekli tekmovalci z orožjem ali samo del kjer se je izvajalo streljanje?

Že v naprej se vam zahvaljujem in vas še enkrat prosim za natančne odgovore na natančna vprašanja o točno določenih dogodkih!

Andrej Feguš

[admin]

Verjetno še tule paše odgovor Andreju s strani inšpekcije: http://www.strelec.si/forum/thread-15192...#pid112014

[andrejf]

Hvala admin! To je odgovor na zadnja vprasanja!
Zgoraj so pa nova vprasanja ker se glavni inspektor izogiba natancnih odgovorom!

[andrejf]

Predlagam vsem da si ogledate tekmo na Pokljuki na Youtube in sami presodite kredibilnost inšpektorata MNZ ko se postavlja vprašanja enakosti pred zakonom!
Pa kje mi živimo in komu plačujemo davke? Da se fila tak aparat?

[Žiga P]

Pozdravljeni

Na forumu Strelec.si sem zasledil in prebral dokument "Najpogostejša vprašanja na področju nadzoraorožja in strelišč - povzetek vprašanj in odgovori" (http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/IRSNZ/Strelisca_-_pogosta_vprasanja_in_odgovori.pdf)

Zanima me, zakaj na podlagi podanih odgovorov in pojasnitev s strani mag. Mitja Perka (glavnega inšpektorja), ni bilo izvedenih nobenih ukrepov na strelskem tekmovanju Biatlon Pokljuka v decembru 2015?

Namreč po vaših podatkih v Uredbi 15.10.2015, stran 17, priloga 1, ima krogla .22 long rifle skrajni domet 1400 metrov, če izleti iz strelišča. Res je, da bi verjetno morala biti za to izstreljena pod kotom 45 stopinj izven smeri streljanja, vendar je to na pokljuškem strelišču popolnoma možno, saj nima nobenih stranskih ali pa stropnih neprebojnih blend, ki bi tak strel onemogočale. Prav tako za tarčami ni visokega neprebojnega nasipa, ki bi ustavil krogle ali pa njihove odboje. Na področju samega strelišča, predvsem pa za streliščem ni opaziti nobenih opozorilnih trakov, opozorilnih zastav ali pa opozorilnih tabel. 
Vse našteto je bilo možno ugotoviti že samo preko slik ter prenosa same tekme (prilagam sliko strelišča), zato me zanima, kako da ni do podobnih ugotovitev prišel tudi inšpektor in/ali balistik na samem mestu izvajanja streljanja. 

To me zelo moti, saj so inšpektorji na drugih športnih streliščih že ustavili tekmo, prekinili streljanje, nadlegovali strelce po več ur z zahtevami, ki niso bile v njihovi pristojnosti, delovali brez podlage zakona ter ustrahovali s kaznimi, čeprav je bila večina teh športnih strelišč bolje zavarovana, kot pa strelišče na Pokljuki. 
Tukaj jaz vidim grobo diskriminacijo s trani glavnega inšpektorja mag. Mitja Perka, saj menim, da on pošilja ter svetuje inšpektorjem, kako naj v določenih primerih ravnajo. Gre tu za kakšne elemente kliantelizma ali pa mogoče celo korupcije? 
Po eni strani se nadleguje športne strelce ter majhna strelska društva, po drugi strani pa se ne ukrepa v primeru tekme za svetovni pokal. 
Tukaj želim pojasnilo, zakaj inšpektorji uporabljajo dvojne standarde. Jim je tako naročil glavni inšpektor, ali se sami odločajo, kako bodo ravnali?

Zanima me tudi, če je inšpektor dr. Viktor Strauch izrekel podobne zahteve lastnikom strelišča na Pokljuki, smučarski zvezi slovenije ter vsem strelcem - biatloncem, ter jim zagrozil z denarno kaznijo? (- glej prilogo 1)

V primeru, da zahteve za "Registrske podatke o orožnih listinah na podlagi katere so nosili in uporabljali športno orožje za izvajanje navedene športne dejavnosti" niso bile podane vsem tekmovalcem, ki so uporabljali strelno orožje na biatlonu Pokljuka, želim odgovor in pojasnitev zakaj. (- glej prilogo 1, točka 4)
To vprašanje se mi zdi še posebaj pomembno, saj imam informacije, da večina biatloncev sploh nima primernih orožnih listin za orožje, ki so ga na tekmi prenašali ter uporabljali v pričo 17.000 gledalcev. 


Predvsem me pa zanima, zakaj se na podlagi 2. točke pisanja glavnega inšpektorja mag. Mitja Perka (glej http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/IRSNZ/Strelisca_-_pogosta_vprasanja_in_odgovori.pdf) ni biatlonske tekme na Pokljuki ustavilo in prekinilo, ter kdo je za to odgovoren. 
Je za to odgovoren inšpektor, ki je izvajal nadzor na terenu in je spregledal nepravilnosti? Ali pa se je zavestno odločil, da kljub tem nepravilnostim ne bo ukrepal? Ali mogoče inšepktor na samem kraju izvajanja streljanja na Pokljuki ni bil seznanjen s pisanjem glavnega inšpektorja mag. Mitja Perka, bolj natančno s 2. točko, kjer piše, mora inšpektor v primerih, ko se ugotovi, da krogla iz orožja lahko izleti iz zavarovanega območja strelišča, sprejeti nujne ukrepe v javnem interesu na podlagi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.
Če je inšpektor, ki ni prekinil biatlonske tekme na Pokljuki ravnal pravilno in v skladu z zakonom, potem to kaže na dejstvo, da pisanje glavnega inšpektorja mag. Mitja Pekra ni v skladu z zakonom ampak pretiravanje?
Na temu mestu se mi zdi, da je lahko samo ena verzija v skladu z zakonom in pravilna, ter da more biti enaka za vse športne strelce ter lastnike orožja, saj smo vendar enakopravni pred zakonom.
Kdo je torej tukaj odgovoren, da se strelišča manjših strelskih društev zapira, prekinja tekme ter nadleguje posameznike, po drugi strani pa ne stori nič na mednarodni biatlonski tekmi z ogromno gledalci, nepravilnosti s strelišči, nevarnostjo izleta izstrelka iz strelišča ter športniki, ki so streljali in prenašali orožje brez veljavnih orožnih listin. 


Poleg zgornjih pojasnitev bi prosil še za odgovore na naslednja vprašanja:

Kako in kam lahko navaden državljan prijavi delo inšpektorja?
Ali glavni inšpektor nadzoruje delo ostalih inšpektorjev?
Kdo nadzoruje delo glavnega inšpektorja?
Kaj se stori v primeru, da so ugotovljene nepravilnosti pri izvajanju inšpekcijskih nadzorov?
Kdo nosi odgovornost ter kakšni so disciplinski/kazenski ukrepi?
Ali je glavni inšpektor odgovoren za namerne napake pri izvajanju inšpekcijskega pregleda na strelišču s strani enega od njegovih inšpektorjev?
Kaj se zgodi v primeru, če se ugotovi, da je bil glavni inšpektor seznanjen z nepravilnostmi pri inšepkcijskih nadzorih vendar ni ukrepal?
Kakšne so kazni za inšpektorje, ki prekoralijo svoja pooblastila?
Kakšna je predpisana kazen za inšpektorja, ki brez zakonske podlage s kaznimi ustrahuje državljane?


Prosim da mi podate konkretne odgovore in ne samo nekih hipotetičnih teoretiziranj, kot sem jih prejel na prejšnja podana vprašanja.

Hvala.

lp, Žiga Polajnar

Dobil sem odgovor na moje jezno pisanje :D

[Bobo]

... Je pa potrebno nepravilnosti oz. očitke inšpektorju oz. glavnemu inšpektorju ustrezno dokazati v postopku...

:)

[andrejf]

In glavni inspektor še vedno trdi da je vse v najlepšem redu.......

[Bobo]

Pa saj verjetno z njegovega vidika še vedno je. :)

[romunov]

Dejte premislit preden stisnete "Pošlji", če je vaš komentar o Mirkotu ali kaki drugi brezvezariji res tako pomemben, da ga moramo ovekovečiti v arhivih. Dejte pisat konstruktivne zadeve, tole ni poptv.si al kak majo že naslov, kjer se ljudje izživljajo z res nepomembnimi komentarji vrednega trohnelega lesa.

[jabolko]

Kakšne so posledice osredotočenja na prepovedovanje potencialno nevarnih predmetov?
Na prvi pogled morda izgleda politika prepovedovanja predmetov čisto posrečena rešitev, realno pa je izrazito problematična. Na eni strani gre za skupinsko kaznovanje družbeno neproblematičnega dela prebivalstva za dejanja zgolj peščice, kar je pravno sporno, še bolj pa zaradi tega, ker taka politika nima realnih učinkov na zboljšanje stanja, celo več, lahko ima celo negativne posledice. Kot posledica sprejetih ukrepov, se o ustreznejših rešitvah niti ne razmišlja, kaj šele udejanja takšnih ukrepov, ki bi bili potrebni in bi nemara dejansko imeli realne ter pozitivne učinke.

Za izvajanje nasilnih dejanj se običajno uporabljajo sredstva s katerimi se zagotovi lažja izvedba le teh, se poveča njegov učinek, zmanjša tveganje za storilca, ipd. Kakšna so tako uporabljena sredstva je odvisno od dosegljivosti posamezne vrste, namena, ki ga storilec želi doseči, ipd. Ko se družba sooči s kakim odmevnejšim kaznivem dejanjem, ali večjim številom le teh, storjenih s strelnim orožjem, ali kakšnim drugim podobnim pripomočkom, se politika ter širša javnost marsikdaj kaj hitro zatečejo k prepovedi takšnih sredstev, v prepričanju, da bo to pripomoglo k rešitvi problema. Zanimivo je, da so po mnenju politike in javnosti tovrstni ukrepi celo učinkoviti, kar dokazujejo z različnimi statistikami. Ob tem je na mestu vprašanje, ali je temu res tako? Težava je namreč že v izhodiščih, ki si jih politika zastavi. Tako velikokrat slišimo izjave, da so v družbi zaznali problem »nasilja s strelnim orožjem«, »nasilja z rezilnim orožjem (običajno nožev)«, idp. Je žrtvi, ki je kot posledico protipravnega napada utrpela telesne poškodbe, ali je ta rezultiral s smrtjo, mar, ali je pri tem napadalec uporabil strelno orožje, rezilno orožje, topo orožje, ali nemara tega sploh ni uporabil in je bil napad izveden kar brez tega? Kako pomembno je to izhodišče lahko vidimo, pri oceni učinkovitosti ukrepov. V kolikor se na primer osredotočimo na nasilje s strelnim orožjem, kot enega najbolj učinkovitih sredstev, lahko po prepovedi posesti le tega največkrat opazimo upad nasilnih dejanj pri kateri je bilo takšno orožje uporabljeno, pri tem pa politiki izpustijo dejstvo, da se take oblike še vedno pojavljajo, le v nekoliko manjšem obsegu, poleg tega pa se običajno poveča tudi število nasilnih dejanj pri katerih je uporabljeno kako drugo orožje, na primer noži. Je s tem družbeni problem odpravljen ali kaj manjši, če se zmanjša število poškodovanih in umorjenih s strelnim orožjem, pri tem pa se poveča število poškodovanih in umorjenih z rezilnim orožjem? S stališča varnosti posameznika v družbenem okolju, bistvene razlike ni.

Glede na to, da se z zgornjimi ukrepi ni rešilo globlje družbenih problemov, kar nasilje nedvomno je, se med politiki in javnostjo kaj hitro pojavijo nove ideje o potrebnosti dodatnih prepovedi, tokrat naslednjega krivca, na primer rezalnega orožja. Posledica tega je, da se prepove tudi to, ponovi pa se tudi preostanek zgodbe; zaznati je upad družbeno problematičnih dejanj s tovrstnih orožjem, kar se ovrednoti za uspeh ukrepov, število in obseg družbeno problematičnih dejanj pa se ne zmanjša, le modus operandi se ponovno prilagodi, brez realnega učinka na dejansko problematiko.

S tako koncipiranim pristopom k problematiki smo priča vedno novim in novim prepovedim, ki pa ne privedejo do izboljšanja varnostne situacije v družbenem okolju. Sistem postane docela nevzdržen v trenutku, ko se prepove vse, kar je bilo v družbi mogoče, ne da bi onemogočali funkcioniranje le te, saj kuhinjskih nožev, sekir, vejnikov, ipd, pač ni mogoče prepovedati. Tako okolje postane za večino močno omejujoče, navzlic velikim naporom pa  posameznikom, ki imajo namen izvajati družbeno problematična dejanja, še vedno nudi dovolj sredstev, ki jih ti lahko uporabijo/zlorabijo za to, da lahko prizadenejo telesne poškodbe ali celo smrti in s tem izvedejo svojo namero. Ne nazadnje za to ni potrebno niti uporabiti kako posebno sredstvo, saj že golorok in izurjen posameznik z dokajšnjo lahkoto sočloveku povzroči hude telesne poškodbe ali smrt, ki pa predstavljajta bistvo tovrstnih družbeno problematičnih dejanj.
 
Pri brezglavem prepovedovanju sredstev ne velja zanemariti še enega fenomena. Marsikdo, tudi posamezniki, ki imajo namen zagrešiti družbeno problematično dejanje, dojema strelno orožje, kot relativno nevarne premete in dejanski uporabi proti sočloveku ni posebej naklonjen. To sicer ne velja za vsa družbena okolja, za našega gotovo. Na drugi strani je dojemanje dopustnosti uporabe nekaterih drugih sredstev bistveno nižja. Če tako nekdo proti nasprotniku morda ne bi streljal pa se nemara vseeno odloči za kak zamah z nožem ali palico. Sicer je res, da je potencialna smrtnost takih sredstev nižja od tiste pri strelnem orožju, kar pa nikakor ne pomeni, da gre za potencialno nenevarna sredstva. Ob upoštevanju možnosti potencialno večje frekvence uporabe ter nekoliko manjše nevarnosti, smo v seštevku, navzlic dobrim namenom, kaj hitro na istem, morda celo nekoliko na slabšem.

Kako pristop vedno novih prepovedi izgleda v resničnosti, je mogoče dokaj enostavno opazovati na primeru Združenega kraljestva, kjer že vrsto let poizkušajo zajeziti visoko stopnjo družbenega nasilja s pomočjo vedno novih in novih prepovedi, ki poleg velikega administrativnega pritiska na državni aparat povezanega s pregonom posesti prepovedanih sredstev, ki je v celoti nebistven element, ne prinese želenih in potrebnih rezultatov. V kolikor bi bil koncept zasnovan bolje, bi nedvomno lahko z obstoječimi resursi dosegli veliko boljše rezultate. Glede na to, da se Evropska komisija problematike povezane s tem področjem loteva na podobno neploden način, je več, kot očitno, da bodo tudi rezultati enako neustrezni, kot v zgoraj opisanem primeru.
 
 
 
Ali je vsaka uporaba orožja - v smislu orožja enako problematična?
Za razumevanje tega vprašanja je potrebno izhajati iz tega, kaj orožje je. Po definicije je to vsako sredstvo za boj; lahko za napad ali obrambo. Boj je nekaj, kar je v našem družbenem okolju docela sprejemljiv pojav in kot tak, ni problematičen. Vzemimo na primer boj na sodišču, ki poteka s pomočjo pravnih sredstev, boj za oblast, ki poteka s političnimi sredstvi, ipd, boj pa postane družbeno problematičen, v kolikor poteka na družbeno nesprejemljiv način, za družbeno nesprejemljive cilje, ali z družbeno nesprejemljivimi sredstvi.

V statistikah vsako uporabo strelnega orožja, rezilnega orožja, ipd. uvrstimo skupaj in marsikdaj nemudoma označimo za družbeno problematično, nasprotniki posesti in uporabe tovrstnih sredstev pa te podatke kaj hitro izkoristijo za podkrepitev svojih trditev o družbeni problematičnosti obstoja tovrstnih sredstev.

Nedvomno je res, da bi si bilo želeti družbenega okolja v katerem ne bi bilo nikogar, ki bi za dosego svojih ciljev uporabljal družbeno nesprejemljivih oblik nasilja, med katere nedvomno spada fizično nasilje. Žal družba ni takšna, najverjetneje pa tudi nikoli ne bo, daj se bodo vedno našli posamezniki ali skupine, ki bodo poizkušale svoje cilje dosegati z uporabo fizičnega nasilja izven družbenih norm. V kolikor se, kot družba, nismo pripravljeni pokoriti najbolj nasilnemu in brezkompromisnemu delu populacije, oziroma posameznikom, potem mora biti tudi uporaba fizičnega nasilje v smislu zagotavljanja obrambe pred njimi družbeno sprejemljivo dejanje.

Visoko stopnjo družbenega razvoja nedvomno predstavlja izhodišče, da je tudi proti napadalcu primerno uporabiti minimalno silo, ki omogoči dosego legitimnega cilja, to pa nikakor ne pomeni, da bi se visoko razvite družbe morale v odpovedati dopustnosti uporabe fizičnega nasilja v kolikor je to potrebno za obrambo, tako na skupnem, kot tudi individualnem nivoju. Da se to tudi ni zgodilo, dokazuje obstoj represivnih organov, kot so policija in vojska, ki lahko nasilje uporabijo, če so za to izpolnjeni v zakonodaji zapisani pogoji. Prav tako ta ista zakonodaja omogoča tudi posamezniku, da poseže po najhujši obliki fizičnega nasilja, ki ima za posledico telesne poškodbe ali smrt, če drugače ni mogoče odvrniti protipravnega napada.

Temu izhodišču bi morala slediti tudi statistika uporabe strelnih orožij, kot enega od najučinkovitejših sredstev. V kolikor le to uporabi nekdo za eskalacijo kakega drugega družbeno sprejemljivega načina boja; na primer političnega, verbalnega, ipd., ali kako drugo obliko družbeno problematičnega ravnanja, potem je to nedvomno nesprejemljivo dejanje vredno vsega obsojanja. V primeru nasilja, ki je le posledica obrambe pred napadom in je neizbežno za zagotovitev varnosti, bi morala imeti družba bolj toleranten odnos, kot je to marsikdaj značilno sedaj, v statistiki uporabe sredstev v ta namen pa te uvrstiti v drugo skupino od prejšnjega. Nihče namreč nima pravice nekomu odrekati pravice braniti se in ga nemara celo siliti, da je le žrtev nekoga, ki proti njunemu izvaja družbeno nesprejemljivo nasilje.

Ne glede na to, da je vse zgoraj zapisano del pravne ureditve že sedaj pa se v praksi le to marsikdaj ne udejanja na smiseln način, delno zaradi pomanjkljivega znanja odločevalcev, delno zaradi nekaterih moralnih zadržkov. Težava namreč je, da se mnogi posamezniki naše družbe znajdejo pred izrazito moralno dilemo, saj nasprotujejo vsakršnemu nasilju, tako v smislu napada, kot tudi obrambe. Žal pri tem ne ponudijo odgovora, kako se v primeru napada drugače obraniti pred tem in zavarovati svoje zdravje in življenje. Nedvomno gre za kompleksno dilemo, ki nima rešitev brez slabosti, je pa sposobnost odločiti se za manjše zlo, dokaz osebne zrelosti, ki bi jo, vsaj kot družba morali biti sposobni, če je že niso nekateri posamezniki na osebni ravni. Pri presojanju je dodatna težava tudi poznavanje taktike in psiholoških vidikov delovanja v takih situacijah in s tem povezane sposobnosti oceniti, kaj je v določeni situaciji dejansko možno storiti in kaj ne. Nepoznavanje teh vidikov žal marsikdaj privede do docela nerealnih ocen ravnanja posameznikov, ki so bili pri obrambi sebe soočeni s težko odločitvijo o uporabi fizičnega nasilja proti sočloveku. Rezultat tega je družbena obsodba njihovih ravnanj, čeprav si realno tega ne bi zaslužili.

Ti bi tudi lahko to malo krajše napisal povedal...prav zaradi takih nobena stvar v državi NE deluje več normalno če sploh je kdaj...

[Mato]

Spostovani!
Niste mi odgovorili na naslednja vprasanja:
1 ali ista puska poci drugace na Pokljuki kot na Koroskem!
2 ali je bila zavarovana po zakonskih dolocilih celotna trasa biatlonske tekme ( glede na dejstvo da se je orozje nosilo)
3 ali se v varnostni coni lahko rokuje z strelivom? Naprimer polni okvirje?

Andrej Feguš

Vprašanja kolega Andreja glede nejasnosti pri prejetem odgovoru s strani MNZ.

[mr.T]

Ta nadzor Poljuke jih bo še tepel.

http://i2.guns.ru/forums/icons/forum_pic...744272.gif

[dani_79]

slikca ti ne šplia (ali ga pa samo meni ne?)