Ocena teme:
  • 11 Glas(ov) - 4 Povprečje
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
Zaostritev EU zakonodaje o orožju
(17-03-2017, 14:22)dani_79 Napisal: Pa sneguljčica bo potičke pekla...

Sigurn bojo po 10euru rezina Wink
Odgovori
Šoltesu sem dolžan opravičilo, saj sem dvomil vanj. Ampak neupravičeno, celo edini iz svoje 'skupine' je glasoval proti. Vsa čast mu!
Odgovori
Morda še moj pogled na to, kakšne poteze bi morali vleči v bodoče. Apeliranje na EU poslance je izguba časa, oni so svoje delo opravil. Če se že v projekt vlaga čas in energija, potem je to smiselno na področjih, ki imajo vsaj teoretično možnost za uspeh, oziroma bodo v bodoče v situaciji, ko bodo o stvari morali odločati.
Mimogrede, ravno uporaba resursov, ki niso v izobilju je problem tudi zainteresirane javnsoti.

 
Odprto pismo Vladi in Državnemu zboru Republike Slovenije

Spoštovani,
leta 1991 smo Slovenci uresničili dolgoletne sanje in si priborili lastno državo. Državo, ki je suverena in je tako svojim prebivalcem sposobna omogočiti, da si krojimo lastno bodočnost, bodočnost, ki bo oblikovana skladno z našimi vrednotami, cilji in pričakovanji, ne nazadnje potrebami. Nova ureditev naj bi zagotavljala in omogočala svobodno izražanje pluralnih idej brez posledic za posameznika, ne nazadnje pa tudi, da ima posameznik dejansko vpliv na končno sprejete odločitve. V to so namreč nedvomno bile napake političnih tvorb v katerih smo se nahajali v preteklosti. Leta 2004 smo postali del Evropske unije. Združbe, ki naj nam bi omogočala še izboljšala izvajanje zgoraj nevednih vrednot ter s tem družbeni razcvet. Prebivalci smo nedvomno imeli izredno visoka pričakovanja, žal pa se na mnogih področjih kaže, da se ta ne uresničujejo. Da je Evropska unija v resni krizi identitete, dokazuje tudi objava bele knjige o prihodnosti le te. Dokument, ki je javno potrdil že nekaj časa znana dejstva, ki pa ga je politično vodstvo v preteklosti ni želelo javno priznati. In zakaj imamo prebivalci Slovenije tako o EU, kot tudi o lastni državi marsikdaj vse prej, kot dobro mnenje? Razlogi za to so različni, strniti pa bi se jih dalo v misel, da se povečuje birokratska odtujenost med prebivalci in vodstvom, tako na evropskem, kot tudi nacionalnem nivoju. Ravno takšni dejavniki so povzročili razpad političnih tvorb katerih del je Slovenija v preteklosti bila, oziroma so spodbujali težnje po samostojnosti, saj jih v dotedanjih okvirih ni bilo mogoče rešiti. Žal mnoge odločitve sprejete na ravni EU marsikdaj nakazujejo, da gre ta po zgoraj opisanih stopinjah.

V torek 14.03.2017 so v evropskem parlamentu sprejeli prenovljeno Direktivo o nadzoru nabave in posedovanja orožja. Povod za sprejetje le te so bili tragični dogodki v Parizu jeseni leta 15, ki so celotno javnost nedvomno močno pretresli, prav tako pa so jasno dokazali, kako ranljiva je naša družba. Celotno družbeno okolje ter politiki, kot nosilci odločanja, smo se znašli pred dilemo kako naprej. Kot odgovor na te izzive je bilo na zakonodajni, kot tudi izvršilni ravni, od tedaj sprejetih vrsta ukrepov, ki naj bi v bodoče našo družbo naredili varnejšo, ne nazadnje boljšo. Pa so le ti res dosegli zastavljene cilje? Praksa nam dokazuje, da ne, celo več, nekateri ukrepi imajo ravno nasprotne učinke. Da bi to trditev lahko razumeli, moramo naprej razumeti nekatera temeljna vprašanja.

Uporaba nelegitimne in nelegalne sile za dosego zastavljenih osebnih ciljev, je že zelo dolgo znana praksa, ki se največkrat manifestira v obliki terorizma ne nazadnje pa je znana tudi na področju kriminala. Če se osredotočimo predvsem na terorizem, kot temelju za spreminjanje zgoraj omenjene zakonodaje, je ta odraz tako politične, kot tudi vojaške nemoči, da bi storilci svoje družbene cilje dosegati s pomočjo političnih orodij, ali ne nazadnje vojaškega spopada.

Zavedati se je potrebno, da teroristi, ne nazadnje pa lahko k temu prištejemo tudi kriminalce, za izvršitev svojih ciljev izberejo sredstva glede na to, kakšne učinke želijo z njimi doseči, ali so jim ta dosegljiva, ali imajo za njihovo uporabo ustrezna znanja, ipd. Tako so v preteklosti teroristi za te namene uporabili sredstva, ki se raztezajo od klasičnega strelnega orožja, strupov, eksplozivov, do prevoznih sredstev različnih tipov, kot so letala, tovornjaki ter osebna vozila. Nedvomno vrsta zelo različnih, pa vendar dokazano dokaj učinkovitih sredstev za takšne namene, ob tem, da so mnoga med njimi docela običajno dostopna v našem družbenem okolju. Iz zgoraj zapisanega je nesporno jasno, da strelno orožje predstavlja zgolj zelo majhen del sredstev našega okolja, ki so za take namene primerni. Nadalje omenjena Direktiva od tega obravnava le tista orožja, ki so že sedaj v posesti znotraj zakonskih okvirov, praktično v ničemer pa se ne naslavlja problematike nelegalnega orožja, ki je statistično najpogosteje uporabljeno v kriminalne namene, oziroma doslej skoraj izključno v primeru terorističnih napadov. Žal je realnost takšna, da je možnost državnih organov vplivati na nelegalen trg orožja, relativno majhna, saj dejstvo, da je nekaj prepovedano, še nikoli v zgodovini in v nobenem družbenem okolju ni doseglo odsotnosti tovrstnih sredstev na črnem trgu. Lep primer tega nam kaže trg prepovedanih drog. Če gremo korak dalje, veliko večino sredstev, ki bi jih nemara teroristi želeli imeti, je mogoče tudi izdelati. Večina trgovin s kemikalijami je namreč dovolj dobro založena, da nudijo vse potrebno za izdelavo eksplozivov, potrebnega le nekaj osnovnega znanja in volje. Podobno velja tudi za strelno orožje. Tega je mogoče predelati, ali celo izdelati, če ima posameznik specifično potrebo in mu tega črni trg ni sposoben zagotoviti. Odsotnost terorističnih, ne nazadnje pa tudi kriminalnih dejanj, v družbenem okolju je predvsem posledica odsotnosti posameznikov, da bi takšna dejanja želeli izvajati, nedvomno pa ne odsotnosti možnosti, da bi se takšno dejanje lahko izvedlo. Za marsikoga morda novo in boleče spoznanje, žal pa strokovno utemeljeno in točno.

Učinki terorističnega napada so neposredno družbeno gledano vedno relativno majhni, navzlic temu da so sami po sebi lahko še tako tragični. Pravo družbeno težo jim dejansko da šele odzivi družbenega okolja nanje, še toliko bolj, v kolikor so ti neustrezni, torej takšni, ki so nesorazmerni, slabo pretehtani, nedorečeni in neučinkoviti. Politična klima neposredno po napadih je žal vedno naklonjena takšnim pristopom in na tem izpitu je EU v celoti pada. Sprejeli smo namreč vrsto ukrepov, ki zmanjšujejo posameznikove svoboščine, še dodatno se povečuje obseg zakonske regulacije in to takšne, ki je zgolj sama sebi namen in, ki državljanom nalaga le nepotrebna administrativna bremena, dejansko pa nimajo vpliva na družbeno pojavnost terorizma ali kriminala, oziroma imajo ti ukrepi naj zanemarljiv vpliv.

Med orožja uvrščamo snovi, predmete in naprave, ki so posebej primerni za boj; lahko obrambo ali napad. Na drugi strani je, kot orožje mogoče uporabiti karkoli, ne nazadnje celo pojem, s čimer je mogoče izvajanje boja, ta enačaj pa postavlja tudi obstoječa zakonodaja na področju silobrana ter skrajne sile. Seveda se ne gre slepiti in je to primerno jasno opredeliti, da so orožja po svoji naravi pretežno dokaj potencialno nevarna sredstva, skladno s to njihovo lastnostjo pa je smiselno posest le teh ter uporabo, ustrezno zakonsko regulirati. S tem v nobenem primeru ne moremo preprečili družbeno problematičnih ravnanj, z ustrezno koncipirano zakonodajo pa lahko vseeno nekoliko zmanjšamo nekatera tveganja. Nedvomno je prav, da gre za nekaznovanega posameznika, da mu zdravstveno stanje omogoča nadzor nad seboj, da ima ustrezna znanja o ravnanju z orožjem, ipd. Morda velja zapisati, da se strelno orožja pogosto napačno opredeljuje, kot nevarna sredstva, kar ni točno. Nevarno je namreč tisto sredstvo pri katerem njegova dejanska nevarnost izhaja iz narave same, uporabnik pa na to nima nikakršnega vpliva. Pri strelnem orožju in ne nazadnje še veliki večini drugih sredstev iz naše okolice pa ima predmet le določen potencial, ali se ta dejansko izrabi, ali ne, pa je odvisno od ravnanja uporabnika.

Razumeti in razlikovati potencialno in dejansko nevarnost nekega sredstva je bistveno, saj lahko le tako ustrezno umestimo strelno orožje med ostale potencialno nevarne predmete v našem okolju. Vzemimo za primer tudi vozilo je lahko še kako dejansko nevarno, kar nam vsakodnevno dokazujejo statistike pa naj gre za napake pri uporabi le tega, ali nemara naklepna ravnanja uporabnika. Kot je bilo v dosedanjem razmišljanju že večkrat zapisano je orožje nedvomno potencialno nevarno sredstvo, nikakor pa njegova potencialna nevarnost, še nekoliko manj pa dejanska nevarnost, kar nakazujejo vse statistike, v ničemer ne odstopa od drugih sredstev s podobnim potencialom. V kolikor želimo zakonodajno področje urejati v skladu s splošnimi načeli je pri tem potrebno upoštevati tudi ta vidik in orožja ne obravnavati izven teh okvirov. Evropska komisija, kot tudi evropski parlament se teh načel ni držal, celo več, predstavniki so javno večkrat izjavili, da za to področje ta splošna pravila zakonodajnega postopka, ne smejo veljati.

Če nekako povzamemo. Zakonodajalec je izhajal iz naslednjih domnev. Da lahko doseže pozitivne posledice na z dodatno regulacijo na področju posesti legalnega in že sedaj reguliranega orožja in njegovih posestnikov. Da lahko regulacija le izredno majhnega dela sredstev doseže pozitivne posledice na zagotavljanje družbene varnsoti. Da je s prepovedovanjem nekaterih sredstev mogoče resno zmanjšati tveganja na področju terorizma in kriminala. Pri pisanju so se postavili na stališče, da se v tem primeru ni potrebno držati splošnih pravil pri pisanju zakonodaje, kot na primer nujnosti ukrepov, sorazmernosti ukrepov, da je pri pisanju zakonodaje potreben pragmatizem in se te ne pripravlja v času, ko je zakonodajalec pod vplivom določenih dogodkov, ipd. Pred sprejetjem ni bila izdelana ocena posledic. Da niti komisija, niti parlament ni bil pripravljena prisluhniti tistim, ki področja povezana z orožjem ter njegovo uporabo dejansko poznajo. Da se ni posvetovalo s tistimi, ki bodo morali zakonodajo dejansko izvajati in se bodo ob tem srečevali z vrsto težavami. Da bi morala evropska zakonodaja temeljiti na najnižjem skupnem imenovalcu, specifično ureditev pa bi se moralo prepuščati državam članicam, da jo prilagodijo specifičnim potrebam.

Iz zgoraj zapisanega izhaja, da je bilo pri snovanju nove evropske orožne zakonodaje storjena vrsta napak, posledica teh pa je, da je novo sprejeta zakonodaja izredno slaba. Slaba zakonodaja pa ima za posledico ustvarjanje javnega mnenja, ki je opisano v začetku tega razmišljanja. Sprejem omenjene zakonodaje večino ljudi navdaja z grenkim priokusom in jih potrjuje v prepričanju, da se je tako EU, kot tudi vodstvo držav, v celoti izrodilo in je daleč od naših idealov o lastni domovini po meri ljudi, kjer so te institucije podaljšek interesa posameznika.

Najbolj zanimivo pri tem je, da bi se z nekaj preudarnosti vpletenih, dalo zadeve izpeljati veliko bolje. Obstoječa zakonodaja, tako na nivoju EU, kot tudi nacionalnem nivoju, je imela kar nekaj pomanjkljivosti, ne nazadnje pa je z mnenjem komisije mogoče soglašati, da je bilo potrebno nekatera vprašanja doreči, ki jih veljavna zakonodaja do tedaj ni, oziroma ne v zadostni meri. Prav tako je ta vsebovala nekatere rešitve, ki so primerne, ne nazadnje pa so se v preteklosti izkazale za uspešne. Posledično bi bilo potrebno najprej ovrednotiti stanje, obstoječo zakonodajo prečistiti nesmislov ter manjkajoče dele dodelati, vse to ob upoštevanju strokovnih podlag. Končno besedilo, ki bi temeljilo na takšnih osnovah, bi bilo lahko ne le hitro sprejeto, temveč bi poželo tudi veliko odobravanje med zainteresirano javnostjo.

V nasprotju z zgoraj zapisanim se je komisija in EU parlament zadeve lotil docela birokratsko, kar dokazuje tudi kompromisni predlog, ki je kompromisen le skozi prizmo politike, pri tem pa je napadel legitimne, ne nazadnje legalne posestnike orožja. Bistvo legalnega posestnika je namreč v tem, da orožje poseduje in uporablja na družbeno neproblematičen način pa naj gre za lovca, športnega strelca, rekreativnega strelca, zbiratelja, tistega, ki ima orožje iz sentimentalnih razlogov, morda za samoobrambo, varnostnika, vojaka, policista, ali koga tretjega. V zakonodajnem postopku je evropska komisija prav vsakega izmed njih označila za potencialno grožnjo družbenega okolja. Celo več, do njega se je zakonodajalec obnašal, kot, da bi šlo za nedoraslo osebo. Tako ravnanje zakonodajalca kaže na njegov odnos do svojih državljanov. Tu ne gre prezreti niti dejstva, da je sedanje besedilo nastajalo kako leto in pol, kar potrjuje pregovorno neučinkovitost institucij EU, da slabega rezultata niti ne omenjamo.
 
Morda ne gre zanemariti še enega, za Slovenijo še nekoliko bolj simbolnega pomena sprejema nove  orožne direktive EU. Slovenija si je svojo samostojnost izborila s pomočjo svojih državljanov, ki so bili v deset dnevni vojni prostovoljno pripravljeni, predvsem pa ne prisiljeni, tvegati lastna življenja za dobrobit Slovenije. Ker se je tedanje zvezno vodstvo zavedalo, da se je mogoče z orožjem upreti nekoliko učinkoviteje, kot brez njega, je poizkušalo TO predhodno razorožiti. K sreči neuspešno, saj smo tedaj zmogli zadosti politične volje, da smo se temu odločno uprli, oziroma smo se še dodatno oborožiti. Žal sedanji pristop EU v mnogih pogledih vzbuja podobne občutke, vsakdo, pa naj bo država ali posameznik, pa ima ustavno pravico zagotavljati osebno varnost.

Na podlagi zgoraj zapisanega vas tako pozivamo, da ob glasovanju o Direktivi o nadzoru nabave in posedovanja orožja na Svetu EU, Republika Slovenija izkoristi svojo suvereno pravico in sprejem direktive v celoti zavrne, ob tem pa ponudi alternativni predlog, ki bo pripravljen vsebinsko in pravno strokovno, pri dosegi tega cilja pa bomo vsi z veseljem sodelovali. Le tako lahko Slovenija pokaže svojo državotvorno držo in potrdi tiste ideale svojih državljanov, ki so nas vodili ob osamosvajanju ter ne nazadnje pristopanju Evropski uniji, s tem majhnim korakom pa nakaže smer na poti k potrebni prenovi EU, kot celote.

Ljubljana, 17. 03. 2017



S spoštovanjem,
XY
Odgovori
Brez zamere, ampak to je predolgo.
Nihce ne bo prebral tako dolgega dopisa.
Kar se spravi na eno A4 stran je po mojem maksimum, pa se to mora biti strukturirano, najbolje v enostavcnih alinejah.

In se en make-up: 'posedovanje, posedovati' je po mojem kroatizem.
Slovensko se rece lastiti, torej lastimo si orozje. Imamo lastninsko pravico, ne posedovalno.

Svet Evrope direktive ne bo zavrnil, ker je vecinsko mnenje notranjih ministrov jasno, saj so podprli ze prvotno besedilo dirktive.
Zato se je treba fokusirati na to, da bo slovenska drzava maksimalno izkoristila moznosti, ki jih direktiva  omogoca, to pa je, da se poenostavi prekategorizacija orozja iz B4/B7 na A; da se vsem imetnikom kar avtomaticno podeli pravica do lastnine.
Enako velja za zdravniske preglede, saj tudi tu lahko tolmacimo direktivo tako, da 5-letno obdobje velja samo za drzave, kjer se nimajo vzpostavljenega nadzora; Slovenija ga ze ima.

V to smer je po mojem treba delovati; v iskanje lukenj direktive in minimalna adaptacija v novi ZORO na nacin, da bodo nasi potem lahko porocali v EU, da smo skladni z direktivo.
Odgovori
Nova zakonodaja ni nekaj, kar se zgodi, temveč je to posledica postopka v katerim sodeluje vrsta deležnikov. Seveda se strinjam, da bo v bodoče še kako pomembno, da se sveže sprejeta evropska direktiva implementira v nacionalno zakonodajo na kar čimbolj razumen način, na drugi strani pa se je potrebno zavedati, da v kolikor želimo v teh prizadevanjih uspeti, potrebno nagovoriti vse, oziroma vsaj čim več deležnikov, ki bodo v postopku sodelovali, oziroma bodo na končne odločitve imeli pomemben vpliv. K vsakomur izmed njih bo potrebno pristopiti na zanj ustrezen način, istočasno pa je pomembno, da smo v stališčih, ki jih zagovarjamo, kar se le da dosledni. Realno seveda ne pričakujem, da bi apel na parlament ter vlado lahko prinesel želene posledice, četudi bi takšno rešitev naša vlada podprla, je pa pravno gledano in zgolj teoretično, zadeva sicer mogoča (nasprotovati bi morale vsaj 4 države, ki predstavljajo najmanj 35% evropskega prebivalstva), nedvomno pa je tudi ta apel pomemben tako za našo doslednost, kot ne nazadnje jasno začetno sporočilo o naših stališčih. Ne gre namreč prezreti pomembnosti poudarkov, ki jih z vsakim stikom, tako z institucijami, kot tudi javnostjo, sporočamo in osebno menim, da sem v objavljenem besedilu zadevo zastavil dovolj posrečeno. Predvsem sem želel poudariti, da gre za bistveno golobja vprašanja, kot zgolj o orožju.


Kar se tiče dolžine besedila, gre za objavo zgolj zelo skrajšanega osnutka, sicer daljše verzije razmišljanja na to temo, se pa strinjam, da bi se ga dalo zapisati tudi krajše, na drugi strani pa sem želel, da še vedno ohrani zadostno širino pogleda, zato ga nisem želel dodatno krčiti. Ravno poenostavitve za povečanje »udarnosti besedil« so dan danes marsikdaj rak rana komuniciranja, saj taka oblika za seboj neizbežno prinese banaliziranje vprašanj, kar ni dobro. Močno upam, da z vso sodobno tehnologijo opravilna pismenost ni padla na tako nizko raven, da bi bilo komurkoli problem prebrati in razumeti sporočilno vrednost teh nekaj strani besedila. V nasprotnem primeru se odpira vprašanje kakšno je potem pri nekaterih šele razumevanje kompleksnejših, recimo zakonodajnih besedil, ki so nemara še v tujem jeziku.

O izbranih izrazih pa zgolj toliko; gre za pravno terminologijo, ki imajo natančno določen pomen in niso stvar osebne izbire.
Odgovori
Slovenski poslanci na Rtvslo o orožni direktivi:
Šoltes, Tomc, Fajon, Simona Kustec Lipicer (SMC).

Poglejte, kako Fajonova laže, da se ne bo nič spremenilo za strelce in da je vse super...

http://4d.rtvslo.si/arhiv/na-tretjem/174460986
Odgovori
Tudi jaz sem dolžen Šoltesu opravičilo - nisem verjel, da bo imel .... ( JRC imel si prav kar se Šoltesa tiče Clap ) .
Odgovori
Če že kdo piše poslancem, bi bilo lepo, da se na kratko zahvali tistim, ki so glasovali proti tej norosti.
Odgovori
Fajonova v nobenem primeru ne dobi mojega glasa na naslednjih volitvah.Vsaka čast ga.Tomc in Šoltesu..
Odgovori
Tudi Tomceva je govorila neumnosti, kako nam ne bo treba nic spreminjati zakona in da ne bo nihce oskodovan.
Soltes je bil najboljsi v tej oddaji.
Kustec_Lipicarjeva pa sploh ni vedela, da je vlada ze dala soglasje k tej direktivi.
Odgovori
Zanimivo, kar je Šoltes rekel glede implementacije direktive na 11:38

Če je to res, potem je lahko na nacionalni ravni zadeva omehčana?
Odgovori
Seveda lahko omehcajo zelo preprosto: 
- vsem, ki imajo v lasti b4/b7, avtomaticno podelijo dovoljenje za A.
- zdravniske preglede pustijo kot je, saj direktiva govori nekaj v tem smislu, da 5-letno obdobje velja, v kolikor drzava ze nima ustreZnega sistema preverjanja in nadzora.

Dejansko so si v EU 'umili roke' in vse prepuscajo posameznim drzavam, ki lahko zaostrijo ali omilijo dolocila direktive.
Odgovori
dejte prosim no ne bit take ovce... kako vas je lepo Šoltes presenetil?!?
Tip je profi politik, ki obrača plašč po vetru. Najprej je bil odločno proti, spomnite se le njegovega odgovora "kako je razočaran saj bi v luči gnusnih terorističnih napadov pričakoval, da bodo strelci sami oddali svoje orožje..."
Ko je dobil koš mejlov, klicev in pisem pa je vildel da ima opravka z netipično aktivno volilno bazo, Zavohal potencialne glasove na volitvah in brž zamenjal ploščo. Organiziral tiskovko, pa okroglo mizo pa blablabla. Zraven ga seveda iz popoplnoma "opravičljivih razlogov" ni bilo na nobenem glasovanju pred zadnjim, ko je seveda spet izkoristil priliko, da se na tiskovki izpostavi kot zadnji branitelj lastnikov orožja...

Ma za kozlat.
Odgovori
Seveda je profi politik, ampak vsi ostali so tudi profi politiki, pa niso tako ravnali.
V tej oddaji je Soltes najbolj jasno izrazil stalisce glede direktive, to mu je treba priznati.
Tudi njegovo glasovanje na IMCO ne bi spremenilo nicEsar.
Odgovori
ker jim ni treba, šoltes pa ve da bo moral skup šobati glasove za naslednji mandat...
Odgovori
Jaz mislim, da je za nas strelce pomembno, kaj se dogaja, govori...in meni je vseeno, ali nas podprejo levi ali desni, ali zgoenji ali spodnji....je pa dejstvo, da o nas odlocajo politiki, ki imajo seveda vsak svojo racunico.
Za glasove pa se morajo boriti vsi, ne le Soltes.
Odgovori
Glede na dogodke zadnjih nekaj dni, se bom dotaknil treh tem.

Kot ste sedaj nedvomno že vsi seznanjeni, že dolgo apeliram na zainteresirano javnost, da bi ta oblikovala nekatera poenotena stališča in ta tudi enotno naslovila ciljnim skupinam. Ker se še kako dobro zavedam, kako težavno je nadrediti prve korake v tej smeri, sem oblikoval apel parlamentu in vladi, vse v želji, da bi vsakdo izmed zainteresirane javnosti imel nabor misli in iztočnih, ki bi mu lahko služile za pripravo lastnega sestavka na to temo. Množica sporočil, ki bi jih omenjeni institucij prejeli, bi namreč nedvomno imeli pomembno sporočilno vrednost. Prav tako bi nekateri deli lahko služili, kot stične točke različnih delov zainteresirane javnosti in iztočnica za pogovor o njih. Nadalje je bilo besedilo koncipirano tudi na način, da bi lahko služilo za pogovor ali pisanje, ki bi bilo naslovljeno tudi na širšo javnost, saj slednja prestavlja pomemben faktor pri nadaljnjih odločitvah politične sfere. Ne nazadnje sem se nekaterim temam, ki jih posamezniki radi vpletate v besedila, namenoma izognil, saj ocenjujem, da za rešitev nastale problematike ne prinašajo dodane vrednoti, na drugi strani pa same po sebi močno razdvajajo.

Priznati moram, da sem bil nad izredno mlačnim odzivom na objavljeno besedilo, dokaj osupel in vedno teže razumem koncept, ki ga nekateri posamezniki očitno sledite, podobno pa velja tudi za obstoječe organizacije.


Druga tema se dotika delovanja obstoječih organizacij, ki naj bi združevale zainteresirano javnost. Na tem mestu se bom dotaknil zgolj vprašanja že znanega predloga MNZ za področje strelišč. Slovenija je majhna, to pa pomeni, da imamo relativno majhno število posameznikov, ki imajo ustrezna znanja za sodelovanje pri takšnem projektu, kot je priprava zakonodajnega predloga in analiza predlaganih rešitev, seveda iz vseh strokovnih vidikov. Če odštejemo tiste posaemznike, ki pri tem zaradi vrste razlogov niso pripravljeni sodelovati, kaj hitro ugotovimo, da je veliko vprašanje, ali smo na nivoju celotne države sposobni sestaviti eno resno strokovno skupino. Navzlic temu, so se obstoječe organizacije zainteresirane javnosti odločile, da se bo dela lotila vsaka za sebe avtonomno, oziroma, da so nekateri celo ocenili se to njih pač ne tiče. Ob takem pristopu se bomo na koncu ponovno vsi čudili, kako to, da nismo uspeli sestaviti kakovostne zakonodaje.

Že pri velikih državah z velikimi organizacijami zainteresirane javnosti, ki razpolagajo z resnimi finančnimi sredstvi, takšno drobljenje pomeni nepotrebno in problematično drobljenje virov, v primeru Slovenije pa človek takšno ravnanje razume še toliko teže.


Kot tretjega se bom dotaknil še prenosa evropske zakonodaje v nacionalno. Načeloma je res, da te ni potrebno prenašati vanjo ravno dobesedno, ob upoštevanju nekaterih prevodov slednje, to velja še toliko bolj, na drugi strani pa se je potrebno zavedati, da so se na tem področju v preteklosti uveljavile nekatere prakse. Večinoma se v nacionalne zakonodaje dokaj brezkompromisno zapisujejo rešitve sprejete na evropskem nivoju, kar ne nazadnje »spodbuja« tudi evropska komisija. Ne gre namreč spregledati, da države ne le, da morajo poskrbeti za prenos, temveč komisija ocenjuje, ali je bil ta primeren, v kolikor pa oceni, da nacionalni ukrepi za prenos niso bili zadostni, proti takšni državi na Sodišču evropske unije sproži sodni postopek. V kolikor slednje v sodbi pritrdi komisiji, je lahko država obsojena na finančno kazen, ki je lahko določena v enkratnem znesku, poleg tega pa še dodatno za vsak dodatni dan, dokler se stanje ne sanira.

Kar se tiče Slovenije, ta dokaj dosledno sledi na evropskem nivoju sprejetim pravilom, običajno pa smo pri nekaterih rešitvah, ki jih uvajamo, še celo nekoliko bolj strogi, kot to od nas zahteva Komisija. Pri tem pa ne gre zanemariti niti dejstva, da pri samem prenosu s stališča samih področij pač nismo docela dosledni.

Tako vprašanje prenosa evropske zakonodaje v nacionalno ni le strokovne narave, temveč ima bistveno širšo dimenzijo.
Odgovori
Saj ti bodo mogoče podelili dovoljenje za A7 (lastniki kmalu bivše B4/7 => A7)

Seveda skupaj z zahtevami o hrambi


Citat: II. TEHNIČNI POGOJI VAROVANJA
3. člen
(posameznik, ki zbira orožje)
Prostor, kjer posameznik hrani zbirko orožja kategorije B, C in iz 1. točke kategorije D, mora biti mehansko zaščiten.
Orožje kategorije B, C in iz 1. točke kategorije D, ki ga posameznik zbira, mora biti shranjeno v vitrini za orožje ali protivlomni varnostni omari.
Prostor, kjer posameznik hrani zbirko orožja kategorije A, mora imeti poleg mehanske zaščite tudi elektronsko zaščito.
Orožje kategorije A, ki ga posameznik zbira, mora biti shranjeno v protivlomni blagajni, kolikor se orožje razstavlja pa mora biti varovano z mehansko zaporo.
Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov tega člena, mora posameznik, ki zbira le hladno orožje kategorije A, oziroma le orožje iz 2. do 9. točke kategorije D, tega hraniti v prostoru, ki je mehansko zaščiten.

Citat:25.a člen
Nadzor nad orožjem kategorije A, ki ga hranijo zbiratelji

Policijska enota, na območju katere se v zbirki nahaja hranjeno orožje kategorije A, lahko praviloma dvakrat na leto opravi nadzor nad hrambo tega orožja. Nadzor mora biti opravljen med delavnikom, in sicer v dnevnem času. Ob sobotah in nedeljah je nadzor dovoljen le po dogovoru ali na željo zbiratelja.
Policist, ki bo opravljal nadzor, mora o nameravanem nadzoru ustno obvestiti zbiratelja najmanj tri dni pred nadzorom. Če zbiratelja ni mogoče obvestiti ustno, ga je treba o dnevu nadzora obvestiti pisno. Pisno obvestilo mora vsebovati tudi opozorilo na posledice, če zbiratelj nadzora ne omogoči.
Izjemoma sme policist, kadar obstaja utemeljen sum, da orožje ni pravilno hranjeno, opraviti nadzor tudi brez predhodne najave.
Pri nadzoru mora policist preveriti pravilen način hrambe orožja in varovanje prostora, kjer je orožje, in sicer:
-        ali se orožje nahaja v posebej določenem prostoru, ki je namenjen le zbirki orožja;
-        ali je prostor ustrezno mehansko ali elektronsko varovan;
-        ali je orožje iz kategorije A shranjeno v protivlomni omari ali blagajni;
-        ali je razstavljeno orožje kategorije A varovano z mehansko zaporo.
Med nadzorom policist na vzorčnih primerih preveri tudi, ali je v zbirki dejansko orožje kategorije A, ki je vpisano v dovoljenje za zbiranje.
Če zbiratelj odkloni nadzor nad zbirko orožja kategorije A ali kljub pisnemu obvestilu ne omogoči nadzora nad hrambo določenega dne, policist o tem obvesti pristojni organ, ki uvede postopek v skladu z drugim odstavkom 58. člena zakona.
O nadzoru se vodi zapisnik na obrazcu št. 1.
Odgovori
Iurium H.: Brez zamere, ko prebiram tvoje spise, se vedno znova spomnim na tisti znani izrek: 
Kdor zna - naredi, kar je za narest.
Kdor ne zna -uci druge, kaj bi morali narediti.
Kdor ne zna poucevati, je politik.

mr.T: ja, ti pogoji varovanja A kosov bodo zelo pomembni. Zdaj ZORO govori o zbirateljih in zbiranju.
Novi ZORO bo lahko omilil tehnične pogoje varovanja, saj jih direktiva ne predpisuje. Tu se bo videla pripravljenost zakonodajalca, oziroma na to bo treba apelirati v fazi priprave.
Odgovori
Večina strelcev v SLO niti ne ve kaj se dogaja ali pa si mislijo, da se jih to pač ne tiče. Peščica zainteresiranih v EU - peticijo je podpisalo samo 340.000 ljudi v 500 miljonski družbi in sorazmerno manjša skupinica v SLO, (ki se med drugim trudi z MNZ) pač ne zmore premakniti kolesja državnega aparata takov EU kot na lokalnem nivoju.

Zato bodo porihajajoči ukrepi boleča streznitev za marsikoga, ki bo mogoče le doumel, da podeljene pravice niso same po sebi umevne, niti dane v trajno last.
Odgovori




Uporabnikov, ki berejo to temo: 2 Gost(ov)