27-02-2016, 11:51
Teorija prava jasno izpostavlja, da se zakonodajo ne sme NIKOLI sprejemati pod VPLIVOM nekega neposrednega dogodka, te pa je potrebno UPOŠTEVATI. Razlika je v tem, da se v prvem primeru spremembe temelji na emocionalnem, v drugem pa racionalnem nivoju. Spremembe, ki jih je predstavila EK v ničemer ne bodo prispevale k dosegi ciljev (varnost?), na drugi strani pa bodo imele vrsto negativnih učinkov; ponovno trčimo ob teorijo prava v delu učinkovitosti in sorazmernosti ukrepov.
Še kako dobro se zavedam, da v politiki ni neke posebne volje po racionalizmu na področju urejanja tega področja. To pa seveda ne pomeni, da ni primerno imeti izhodišč in pripravljenih rešitev, ki se vedno znova zagovarjajo v diskusijah na to temo. Ravno slednjega ni in to je po mojem mnenju ena osnovnih napak, saj se tako vedno znova ad hoc razmišlja le o posameznem ukrepu, brez upoštevanja celovite slike. To na koncu privede do neučinkovite zakonodaje, ki jo je težko izvajati, pojavlja se vrsto nelogičnosti, nepotrebnih zapletov, ipd. Ne nazadnje, to pomeni, da se že v osnovi predamo, saj si politika ne more privoščiti odstopa od nameravanih sprememb.
V celoti se strinjam, da je tudi status quo mnogo boljša rešitev ob sprejema predlaganih rešitev, čeravno zagovarjam tezo, da je ta daleč od najprimernejše. Če nasprotniki posesti orožja vedno znova predstavljajo ideje o zaostrovanju, potem bi bilo vsekakor primerno, da se ob odpiranju predstavijo tudi predlogi, ki gred nemara v drugo smer. V tem primeru kompromis v splošnem pomeni ohranjanje sedanjega stanja. Pristajanje na diskusijo le o predlogih je predaja že v startu in temu smo priča sedaj.
Morda naj za konec izrazim stališče, da nobena ideja ni neprimerna za diskusijo. So le take, ki imajo, ali pa nimajo, ustrezne utemeljitve v realnosti, naloga razpravljavcev pa je, da se te izluščijo in rešitve ustrezno ustrezno ovrednotijo. Ravno to pa je ključen problem. Naše družbeno okolje ni sposobno dialoga, kar seveda nikakor ne pomeni, da bi se vsi o o vsem morali strinjati, temveč tvorno soočati poglede. Namesto tega se skoraj dosledno izvaja monolog.
Vzemimo primer. EK je zapisala, da so zbiratelji potencialen vir orožja za problematične elemente v naši družbi. Odziv je bil ogorčenje zbirateljev. Mar ne bi bilo primerneje priznati, da je temu nedvomno tako, celo več, VSI posestniki so potencialni vir; od policije, vojske, vseh civilnih posestnikov. Izvzemanje zbirateljev je krivično. Bistvo vprašanja tako ni restriktivnost posesti, temveč dolžna skrbnost pri shranjevanju (eden redkih področij, kjer bi EK lahko sporazumno z posestniki določila minimalne standarde), če izhajamo, da je preverjanje posestnikov ustrezno.
Še kako dobro se zavedam, da v politiki ni neke posebne volje po racionalizmu na področju urejanja tega področja. To pa seveda ne pomeni, da ni primerno imeti izhodišč in pripravljenih rešitev, ki se vedno znova zagovarjajo v diskusijah na to temo. Ravno slednjega ni in to je po mojem mnenju ena osnovnih napak, saj se tako vedno znova ad hoc razmišlja le o posameznem ukrepu, brez upoštevanja celovite slike. To na koncu privede do neučinkovite zakonodaje, ki jo je težko izvajati, pojavlja se vrsto nelogičnosti, nepotrebnih zapletov, ipd. Ne nazadnje, to pomeni, da se že v osnovi predamo, saj si politika ne more privoščiti odstopa od nameravanih sprememb.
V celoti se strinjam, da je tudi status quo mnogo boljša rešitev ob sprejema predlaganih rešitev, čeravno zagovarjam tezo, da je ta daleč od najprimernejše. Če nasprotniki posesti orožja vedno znova predstavljajo ideje o zaostrovanju, potem bi bilo vsekakor primerno, da se ob odpiranju predstavijo tudi predlogi, ki gred nemara v drugo smer. V tem primeru kompromis v splošnem pomeni ohranjanje sedanjega stanja. Pristajanje na diskusijo le o predlogih je predaja že v startu in temu smo priča sedaj.
Morda naj za konec izrazim stališče, da nobena ideja ni neprimerna za diskusijo. So le take, ki imajo, ali pa nimajo, ustrezne utemeljitve v realnosti, naloga razpravljavcev pa je, da se te izluščijo in rešitve ustrezno ustrezno ovrednotijo. Ravno to pa je ključen problem. Naše družbeno okolje ni sposobno dialoga, kar seveda nikakor ne pomeni, da bi se vsi o o vsem morali strinjati, temveč tvorno soočati poglede. Namesto tega se skoraj dosledno izvaja monolog.
Vzemimo primer. EK je zapisala, da so zbiratelji potencialen vir orožja za problematične elemente v naši družbi. Odziv je bil ogorčenje zbirateljev. Mar ne bi bilo primerneje priznati, da je temu nedvomno tako, celo več, VSI posestniki so potencialni vir; od policije, vojske, vseh civilnih posestnikov. Izvzemanje zbirateljev je krivično. Bistvo vprašanja tako ni restriktivnost posesti, temveč dolžna skrbnost pri shranjevanju (eden redkih področij, kjer bi EK lahko sporazumno z posestniki določila minimalne standarde), če izhajamo, da je preverjanje posestnikov ustrezno.