Nakup nove pištole

[mm38]

Prodal sem prve tri pištole. Za vsako sem govoril, da te pa že ne bom prodal. Za prvo sem rabil več kot pet let. Tanfoglio Stock II, moja prva tekmovalna pištola. V teh nekaj letih sva dala vse čez, od različnih platnic, do vseh možnih extreme delov, celo 10% težje vodilo vzmeti sem dokupil. Vse za namišljeno tisočinko in eno alfo več. Na neki tekmi v tujini sem jo dal še Grauffelu in Sebastianu v roke. Skupaj z 200€. Skratka, ni ji bilo težko v življenju. Čez sva dala kakšnih 30, mogoče 40.000 strelov. Kdo bi štel, ko se imamo fino. Potem pa sva se nekoliko odtujila; sam sem se ogrel za čehinjo, italijanka pa si je zaželela več medijske pozornosti. In sva šla narazen. Ona je sedaj uspešna manekenka in kdaj pa kdaj jo še pogledam na spletu.

Drugi dve sta šli hitreje od hiše. Skupaj, v paru, že skoraj grosistično. Sem se počutil kot kakšen dilerček; Kaj rabiš? 9mm? 22lr? 7,62? 

Ena je bila tetejka, druga pa ta mala beretka (brez skrbi, ta velika bereta ostaja doma…). Ta malo sem imel v 22lr; kupil sem jo, ker sem imel v mislih, da bo to ženina prva. Ravno prav majhna za njene posvečene ročice, nežen 22lr ob katerem bo vse ostalo zgledalo ogromno; skratka idealna ženska pištolica. Končno bi imela skupen hobi in skupaj bomo hodili v gozd in po tekmah. Samo kaj ko žena poleti ni hotela z mano na strelišče. Prevroče, pa komarji, pa na morje gremo. Pozimi pa tudi ne bi šla v tisti smrad in prah. Ko je videla še slike taktikul bratovščine z neke golaž tekme, je bila usoda zapečatena. Brez enega samega strela je ugotovila, da streljanje ni zanjo. Beretka je morala od hiše.

Tetejka? Kupljena za 199€, nova, magacinska, lepa kot hudič. Nabavljena v kompletu z M70AB2 takoj po tistem, ko se je v  EU začela gonja proti grdim zlobnim kalašom. Iz kljubovanja in ne zato ker bi to res potreboval. Ker je v dvoje lepše, sem seveda kupil oboje naenkrat. Oboje enako (ne)uporabno in neuporabljeno. Za tetejko mi je že malo žal, moram priznati, da ima nek čar. Spominja me na neko bujno damo v uniformi. Jugo grb s plemenicami, ki so kot razpuščeni dolgi kodri. Formalen ročaj s SFRJ napisom kot neka klasična uniforma. Potem pa še tisti usnjen tok, kostanjeve barve, zloščen do sijaja; jp, usnje ima nek čar! Vse skupaj pa popolnoma brez varovalk, samo čakaš, kdaj te bo počila. Pa še ta pregovorna prebojnost streliva… Hm, mogoče jih ima pa Rebec še vedno na zalogi?

A je kdo gledal Ring? Ko Samara zleze iz TV? No tako zdaj zgleda moja omara. Črna, prazna, samo čakam, kdaj bo kaj zlezlo iz tiste črnine.



In vsakič, ko grem tam mimo, slišim tihi klic; holoob, holoob… Brrr, me kar zmrazi. 

Čas za novo pištolo?

Ja lepo te prosim, kdaj pa ni čas za novo pištolo:-)